V Sloveniji bi bržčas težko našli sogovornika, ki bi bil takšna »enciklopedija« smučarskih skokov kot je Ljubo Jasnič. Vabljeni k branju intervjuja.

Sicer že dolga leta Ljubljančan je pravzaprav Primorec z Gorenjske, saj je rojen na italijanski strani Gorice, odraščal pa je na Jesenicah, kjer se je tudi srečal s prvimi radostmi zimskih športov. Po stroki pravnik je zamenjal precej funkcij v slovenskem športu (nekaj tudi v politiki), zagotovo pa je najbolj domač v smučarskih skokih, kjer bo vse do konca svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki ga bo leta 2023 gostila Planica, deloval tako v organizacijskem komiteju prvenstva kot tudi na mestu predsednika zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije. Pred 72-letnim Jasničem je tako še vsaj nekaj let velikih izzivov. 

  

Če se malce ozreva daleč v preteklost. Drži, da ste formalno že vse od leta 1974 povezani s smučarskimi skoki?

Uf, daleč je že to, res je. Na vabilo takratnega predsednika SZS Janeza Kocijančiča sem leta 1974 prišel v predsedstvo SZS in bil nato ves čas bodisi član predsedstva bodisi podpredsednik. Kar dolgo nisem bil operativec, vse do sredine devetdesetih let. Tisti začetki smučarskih entuziastov so bili res nepredstavljivi za današnje dni.

Tudi za opremo mladeničev ste baje sprva denar zalagali kar iz lastnih žepov ...

Še sredi devetdesetih let smo bili res brez denarja. Spomnim se, da sva s trenerjem Sandijem Čimžarjem iz Kranja šla na banko, kjer sva z mojega računa dvignila vse, kar je bilo na voljo, in nato kupila copate, hlače in podobno. Da so bili mladi fantje vsaj oblečeni. Resda smo kmalu zatem ob pomoči takratnega šefa OK Planica Frenka Premka začeli z iskanjem sponzorjev, prav njegov Petrol je bil prvi. Obiskal sem večino pravih in močnih slovenskih podjetij, saj sem od nekdaj mnenja, da naj nacionalnemu športu pač pomagajo nacionalni pokrovitelji, torej podjetja, ki zaposlujejo Slovence in njihov denar kroži tu pri nas. In res so se mnogi pridružili tej sponzorski piramidi smučarskih skokov, tako da sem še istega leta tisti denar, ki sem ga založil, dobil nazaj.

Alpski del smučarske zveze je bil takrat precej bolj razvit kot nordijski, drži?

Seveda, imeli so uspehe, imeli so tudi Toneta Vogrinca. Skoki pač še niso bili na tej ravni kot danes. Nekaj denarja smo zbrali prek akcije Podarim Dobim. Nato sem leta 1995, potem ko je Lojze Gorjanc odpustil takratnega direktorja nordijskih reprezentanc, na željo Premka, kmalu zatem sicer žal tragično preminulega šefa Petrola, prevzel to direktorsko mesto in tako sem prvič v športu pristal profesionalno. Jelka Grosa sem postavil za reprezentančnega trenerja in nato se »nam je zgodil« Primož Peterka. Zatem nam je šlo tudi finančno precej bolje. Do konca mojega mandata leta 1999 smo predvsem po zaslugi Primoža in Jelka vzcveteli, sam pa sem se poslovil in sprejel delovno mesto vodje gostinstva v Petrolu. Nato sem se vrsto let ukvarjal z obnovo počivališč po Sloveniji, saj smo ob sodelovanju švicarskega Mövenpicka z njegovo blagovno znamko Marché uredili številne servise in gostinsko ponudbo Petrola ob avtocestah, začenši z Lomom. Na Petrolu sem imel takrat enostavno preveč dela, da bi se ukvarjal še s smučarskimi skoki, čeprav sem bil aktiven v domačem klubu Ilirija. Nato sem leta 2008 izpolnil pogoje za upokojitev. In znova se je našel čas za mojo veliko ljubezen smučarske skoke (v smehu, op.a.).

In znova je na obzorju začela vzhajati zvezda. Tudi vaš drugi mandat šefa smučarskih skokov pri SZS je namreč zaznamoval P. P. Lahko primerjate obdobji rasti Primoža Peterke in Petra Prevca?

Razlike so velike, na nekaterih področjih ogromne. Že v razvoju samega športa, tehnologiji, vložkov reprezentanc ... In seveda je tudi med njima veliko razlik. Primož je bil res super talent. Če ne bi imel takšne družine in takratnega podpornika v podobi picerije Botana, če ga ne bi oče vsak dan vozil iz Moravč v Kranj na treninge, bi se Primož najbrž izgubil v množici. S talentom je namreč nadoknadil pomanjkljivosti na nekaterih drugih področjih. Že kot mladega zvezdnika so ga kmalu obkrožali, recimo jim ... nepravi ljudje, zato je tudi malce »zaplaval«, če me razumete. Po drugi strani pa je Peter nadvse razmišljujoč, bolj zaprt, a povsem osredotočen na cilj. In tudi bolj, recimo temu »usmerjen produkt« iz Kranja, kjer se je v tistih letih poleg nove skakalnice pod vodstvom SZS na gimnaziji tudi izoblikovala odlična šola skakalnih talentov. Pri Petru smo imeli tudi to srečo, da ga je pravi čas »v roke dobil« Goran Janus, ki sem ga takrat postavil za reprezentančnega trenerja, potem ko je bil trener v moji Iliriji.

V vseh teh letih ste spremljali tudi razvoj skakalne infrastrukture. Kam trenutno sodi Slovenija v mednarodnem merilu?

Po Sloveniji imamo zdaj 60 skakalnic, ki so bolj ali manj vse lepo vzdrževane in primerne za razvoj tega športa. Nazadnje smo dobili odlično napravo v Žireh. Vse imajo tudi plastično podlago za stalne treninge in tekme. Mladina, tako fantje kot punce, se mora namreč za šport navdušiti v lokalnem okolju, torej tam, kjer je skakalnica. V osnovni šoli morajo biti storjeni prvi koraki oziroma skoki, da so otroci lahko blizu doma. V sezoni 2016, ko je bil Prevc superioren v svetovnem pokalu, smo imeli vpisov v klube toliko, da sploh nismo zmogli zagotoviti osnovne opreme vsem mladim, ki so želeli poskusiti s smučarskimi skoki. Trenutno imamo kar 591 registriranih skakalcev, kar je glede na velikost Slovenije res veliko. In tudi pri infrastrukturi smo v zadnjih letih prehiteli nekatere smučarske velesile. Poglejte na primer Fince, ki so po domačem svetovnem prvenstvu pred leti zašli v velikansko krizo, da si niti kombija niso mogli privoščiti. Tudi v tujini smo cenjeni, imamo tehnične delegate na vseh največjih tekmah, podobno je s sodniki, poleg Planice imamo tudi Ljubno in druge lokacije, kjer so tekme odlično organizirane, ljudje iz Planice so skrbeli za skakalnice na Olimpijskih igrah v Sočiju... skratka, dobri in priznani smo. V tujini se pogosto ne morejo načuditi in nas debelo gledajo, od kod črpamo znanje in energijo pa tudi talente.

Pred vami sta dva velika organizacijska izziva, naprej svetovno prvenstvo v poletih v prihajajoči zimi, nato pa nordijsko SP leta 2023. Se ju veselite?

Vsekakor. Ker sem ponosen na naše znanje, na izkušnje in modrost planiških delavcev. Glede SP v poletih 2020 je morda edina manjša skrb, da bo to datumsko najkasnejša tekma v zadnjih letih pri nas, upajmo, da bo vreme oziroma sneg vzdržal. Tudi svetovni rekord je dosegljiv, morda ga dočakamo prav na SP 2020. Ampak to bi bila le pika na i, kajti s skakalnimi rekordi je podobno kot s šprintom na sto metrov. Do meje desetih sekund pri vrhunskih tekačih še gre nekako, potem je pa vsaka stotinka manj le garanje in garanje. Tudi pri poletih je vsak meter dlje predvsem garanje.

Glede nordijskega prvenstva leta 2023 pa bi rad omenil le, da gre za dogodek, ki si ga želijo in zaslužijo vse generacije od daljnega leta 1934, ko so v Planici pripravili prvo mednarodno tekmo. Vedel sem, da bomo slej ko prej tudi mi prišli na vrsto, pogosto sem miril razočarane kolege, ker so prvenstva dobivale večje države. To, da so nam spomladi v Grčji zaupali organizacijo nordijskega SP, je priznanje za vse generacije športnih delavcev v Planici in okolici. Vsekakor bomo kos nalogi, prepričan sem, da bomo odličen gostitelj, četudi nas čaka kopica zahtevnih nalog. Sama dolina pod Poncami je sicer bolj ali manj pripravljena, potrebne bo le nekaj »šminke«, toda v dveh tednih se na takem prvenstvu zvrsti tudi prek 300.000 gledalcev, kar bo velik logistični zalogaj. V Kranjski Gori nam manjka kakšen dober hotel, tudi direktna povezava med Brnikom in Kranjsko Goro bi bila dobrodošla. Smo pa na pravi poti in v čast ter veselje mi je sodelovati pri takšnem projektu.

Za konec še beseda o enem izmed vaših bolj zvestih partnerjev v zadnjih letih. S Sberbank namreč sodelujete že sedem sezon ...

Ja, če se ne motim, smo prvo pogodbo podpisali v Mostecu pred sedmimi leti. Pri vsakemu sponzorju je moje vodilo, da je takšno partnerstvo lahko uspešno, če gre tudi za prijateljstvo. In pri Sberbank sem vedno čutil, da se razumemo tudi izven pogodbenih okvirov. Ponosen sem, da sodelujemo s kolektivom, ki je mlad, navdušen in poln idej. Banka nam pomaga tudi pri finančnih projektih, ki niso predmet pogodbe. Vsekakor lahko potrdim, da gre za partnersko podjetje, ki je z nami s srcem. In verjamem, da jim naši najboljši fantje in punce to znajo vračati, saj z veseljem posnamejo reklamni spot, pridejo na banko na obisk in podobno. Glede na to, da smo v obojestransko zadovoljstvo prav letos pogodbo o sodelovanju podaljšali, sem prepričan, da bomo skupaj spisali še marsikatero zgodbo o uspehu.

 

Naročite se na naše nasvete

Za vas pripravljamo vedno sveže in uporabne finančne nasvete. Bodite vedno na tekočem z novostmi in posebnimi akcijami.

ŽELIM NASVETE

LinkedIn
WhatsApp
Viber

Naročite se na naše nasvete

Hvala za izkazano zaupanje.
Svojo prijavo potrdite s klikom na povezavo, ki smo jo poslali na vpisan e-mail naslov.